»Ko po skoraj 2500 letih od nastanka Evripidovega Hipolita, po skoraj 2000 letih od Senekove Fedre in po več kot 350 letih, kolikor je minilo od Racinove Fedre, odstranimo plasti časa, je Fedra še vedno tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo, med življenjem in smrtjo - smrtjo, ki na koncu postane njena edina mogoča rešitev. Umiranje na obroke, od trenutka, ko se zaljubi.«
»Fedra, ki je v evokaciji mitologije dedno zaznamovana in jo slepo vodi njena strastna ljubezen do pastorka Hipolita, je kompleksna osebnost, ki se sooča s svojo človečnostjo, z družinskimi vezmi in z družbenimi normami, z dovoljenim in s prepovedanim, sama pa je obsedena s svojo krivdo, ki jo doživlja hkrati kot užitek in bolečino.«
»Uprizoritvena strategija je odsev realne situacije: sodobni ljudje uprizarjajo antično zgodbo, zato lahko liki s sodobne perspektive komentirajo lastno vlogo, ki so jo 'prisiljeni' igrati. Zmožni so tako rekoč posthumno zreti in komentirati lastno usodo.«
»Še več, uprizoritve, ki so plod snovalnega procesa, ali tiste, za katere so avtorji performativni navdih našli v enem ali celo v več literarnih nedramskih delih, so neprimerno vznemirljivejše, ambicioznejše, uprizoritveno drznejše in daljnosežno pomembnejše za razvoj uprizoritvene umetnosti pri nas.«
»Za promocijo slovenske dramatike doma in v tujini bi bil potreben načrten sistemski ukrep, šele vztrajno, sistematično in dolgoročno delovanje v tej smeri pa bi čez čas zanesljivo zaznalo rezultate in dejanske premike na tem področju.«
»Emeidov Rihard II. pokriva Kennedyjeva šestdeseta leta dvajsetega stoletja, Henrik IV. sedemdeseta, Henrik V. devetdeseta in iraško vojno, Henrik VI. pa afganistansko v dvatisočih, pri čemer njegov Rihard III. preskoči na leto 2015 in z njim kritizira kanadskega medijskega magnata Pierra Karla Péladeauja, tedanjega vodjo quebeške nacionalistične stranke Parti Québécois.«
»bolj kot srhljiva slika ali grob prikaz vulgarnosti našega delovanja, ko živimo v svetu, v katerem smo ostali brez kakršne koli samorefleksije, ko sami sebe opravičujemo s tradicijo«
»lucidno in duhovito metaforo jalovosti človeškega nasilja in razlik, ki bazirajo na neki abstraktni ideologiji ali na družbenih vlogah, ki so nam dodeljene ne glede na našo izbiro«
»Dva tisoč let se piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv: motiv ženske, ki je izgubila sina. Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube je nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli.«