Omemba: Livija Pandur

»tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo.«

»Ko po skoraj 2500 letih od nastanka Evripidovega Hipolita, po skoraj 2000 letih od Senekove Fedre in po več kot 350 letih, kolikor je minilo od Racinove Fedre, odstranimo plasti časa, je Fedra še vedno tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo, med življenjem in smrtjo - smrtjo, ki na koncu postane njena edina mogoča rešitev. Umiranje na obroke, od trenutka, ko se zaljubi.«

»Fedra, ki je v evokaciji mitologije dedno zaznamovana in jo slepo vodi njena strastna ljubezen do pastorka Hipolita, je kompleksna osebnost, ki se sooča s svojo človečnostjo, z družinskimi vezmi in z družbenimi normami, z dovoljenim in s prepovedanim, sama pa je obsedena s svojo krivdo, ki jo doživlja hkrati kot užitek in bolečino.«

»V ospredju drame ostaja želja kot gonila sila človeških odločitev in posledic, ki jih ima na posameznika in skupnost.«

»Uprizoritvena strategija je odsev realne situacije: sodobni ljudje uprizarjajo antično zgodbo, zato lahko liki s sodobne perspektive komentirajo lastno vlogo, ki so jo 'prisiljeni' igrati. Zmožni so tako rekoč posthumno zreti in komentirati lastno usodo.«

»S tem pa vsaj poskuša izvesti kritiko oblasti in ravnanja, ki deluje po logiki nenehnega prelaganja odgovornosti, naj bodo to tedanji sužnji, drugorazredne državljanke ali bogovi.«

»Vsak njen prihod na oder prinaša novo dimenzijo in interpretativno fineso, s čimer ustvarja močno in navdihnjeno soigro s fantastičnim ansamblom.«

»Pri tem ga odlikuje predvsem psihofizična kondicija, njegova zavezanost izvajanju in klena prisotnost, ki se ne vda utrujenosti ali nezbranosti.«

»Tisto, kar naj bi bilo stvar najgloblje človekove notranje biti, v resnici le krhka in ranljiva lamela.«

»V preteklih 17 dneh smo pokazali, da je Prešernovo gledališče pomemben gradnik slovenskega gledališkega polja.«

»Posebna kvaliteta besedila je atmosferičnost, ali bolje zapisano: občutek za gradnjo atmosfer.«

»Še več, uprizoritve, ki so plod snovalnega procesa, ali tiste, za katere so avtorji performativni navdih našli v enem ali celo v več literarnih nedramskih delih, so neprimerno vznemirljivejše, ambicioznejše, uprizoritveno drznejše in daljnosežno pomembnejše za razvoj uprizoritvene umetnosti pri nas.«

»Za promocijo slovenske dramatike doma in v tujini bi bil potreben načrten sistemski ukrep, šele vztrajno, sistematično in dolgoročno delovanje v tej smeri pa bi čez čas zanesljivo zaznalo rezultate in dejanske premike na tem področju.«

»Emeidov Rihard II. pokriva Kennedyjeva šestdeseta leta dvajsetega stoletja, Henrik IV. sedemdeseta, Henrik V. devetdeseta in iraško vojno, Henrik VI. pa afganistansko v dvatisočih, pri čemer njegov Rihard III. preskoči na leto 2015 in z njim kritizira kanadskega medijskega magnata Pierra Karla Péladeauja, tedanjega vodjo quebeške nacionalistične stranke Parti Québécois.«

»Kdor ima moč, da rani, a sam tega ne stori, kdor premika druge, sam pa je kot kamen mrzel, neomajen – po pravu milost božjo deduje.«

»drzna in iznajdljiva ženska, ki se ne le zaveda svoje vloge, ampak jo tudi izjemno pretkano skriva«

»vprašanje zgodb, ki nas oblikujejo in zakaj smo, kakršni smo«

»bolj kot srhljiva slika ali grob prikaz vulgarnosti našega delovanja, ko živimo v svetu, v katerem smo ostali brez kakršne koli samorefleksije, ko sami sebe opravičujemo s tradicijo«

»Preprosto Drama je, v vseh odtenkih te besedne zveze.«

»lucidno in duhovito metaforo jalovosti človeškega nasilja in razlik, ki bazirajo na neki abstraktni ideologiji ali na družbenih vlogah, ki so nam dodeljene ne glede na našo izbiro«

»komična drama, ki paradoksalno obravnava zelo travmatično zgodbo druge svetovne vojne«

»Dva tisoč let se piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv: motiv ženske, ki je izgubila sina. Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube je nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli.«

»Če je Sofoklej pisal o ljudeh, kakršni naj bi bili, je Evripid pisal o ljudeh, kakršni so. V tem je neverjetno sodoben.«

»Ukvarjamo se s temeljno odločitvijo v življenju, z eksperimentom, kaj se zgodi, če lahko daš življenje za nekoga drugega. To vprašanje se zdi na videz preprosto, seveda pa je, ko se zgodi, zelo mejno, zelo radikalno.«

»Po njenih besedah se tako ukvarjajo z vprašanjem, ali je v neki brezpogojni ljubezni možna odločitev za smrt namesto ljubljene osebe.«

»Kar pa še ne pomeni, da ne postavlja vprašanj.«